Težko bi našli pokrajino, ki se ji ime tako prilega kot ravno Beli krajini. Bele noše in bele breze so njen simbol. In kakor se je bil prebivalec te naše dežele na robu Slovenije v preteklosti zaradi revščine prisiljen oblačiti v bele, iz lanenega platna izdelane obleke, so se mu breze vsiljevale kar same od sebe. Oboje je postalo in ostalo temelj ljudskega izročila Bele krajine. 

Izvor belokranjskih plesov je različen. V njih iščemo še stare poganske ostanke nekdanjih obrednih plesov in iger. Ti plesi pa niso samo naša posebnost, ampak jih zasledimo širom po Evropi. Močno so na belokranjsko ljudsko izročilo vplivali Uskoki, ki so se uskočili oziroma pribežali pred Turki v 16.stoletju. Iz Hrvaške in Bosne, od koder so prišli, so prinesli s seboj svojo kulturo in jo pomešali s prvotno slovensko. Kasneje so prišli vplivi tudi iz hrvaškega panonskega območja.

Eno najstarejših ljudskih izročil Bele krajine je kolo, ki ga ne najdemo nikjer drugod v Sloveniji. Metliško kolo so, kot piše domačin Ivan Navratil, nekoč deklice pele in igrale na velikonočni ponedeljek na metliškem Pungartu. Šele kasneje je postalo to kolo mešano. Vodi ga vojarinka, ki stalno vijuga, tako da se vrsta za njo vije kakor kača, konča pa s polžem. Kolu se pridruži igra most, se nadaljuje v svatbeni igri rešetca ter zaključi v petelinjem boju in nošenju turna. Nošenje turna je ostanek nekdanjega “kola na kolu”, danes pa to ni več ples, ampak fantovska igra.

Drugačno od metliškega je črnomaljsko kolo,ki ga plešejo samo dekleta. Izredno zanimivo je Pobelelo pole iz Predgrada, ki je edini znani primer baladne pesmi kot plesne pesmi na Slovenskem. V Bojancih pa se je ohranilo, sicer drugod po dinarskem območju zelo razširjeno mutasto kolo, to je kolo brez glasbene spremljave.

V Predgradu in Starem trgu ga že spremljajo tamburaši ali harmonikarji, v Starem trgu pa pojejo zraven še pesem Dober večer, stara majko. 

Med starejše plesno izročilo se v Beli krajini mešajo majši plesi. Eden takšnih je Fruške, jabuke, slive. Ta ples so včasih plesali le v obkolpskih vaseh, sem pa so ga verjetno zanesli iz sosednje Hrvaške v prejšnjem stoletju. Enakega izvora je tudi Lepa Anka, medtem ko je seljančica srbsko kolo meščanskega izvora, prišlo k nam skupaj s tamburaškimi zbori ali nekoliko prej.

Hrvaškega izvora je tudi Preloško svadbeno kolo, ki ga plešejo na Preloki in v Vinici. Najnovejše je Ivanič kolo, ki so ga začeli plesati v Preloki in je posnetek hrvaškega plesa dučec.

Kar se tiče glasbene spremljave, so belokranjski plesi nemi, peti in peto-instumentalni. V prvo skupino se uvršča le bojansko mutasto kolo, v skupini petih plesov pa je med slovenskimi večina prav belokranjskih. Takšni so metliško kolo, črnomaljsko kolo, mostne igre iz Metlike, Črnomlja in Predgrada. Peto-instumentalni plesi so manjši plesi: Fruške, jabuke, slive, Lepa Anka, Lipa moja in Igraj kolo.

Tamburaši, brez katerih si danes ne moremo zamisliti belokranjskih folklornih skupin, so se pri nas udomačili šele pred prvo svetovno vojno.

Nadvse bogata je Bela krajina tudi z ljudskimi običaji. Najbolj znana sta jurjevanje (24. april) in kresovanje. Belokranjska jurjevska koleda je poleg tiste iz Ziljske doline najbolje ohranjena na slovenskem etičnem ozemlju. Jurjevali so povsod po Beli krajini: v Vinici, na Preloki, v okolici Starega trga, na Suhorju pri Metliki, v Črnomlju, v Adlešičih in Bojancih, Gribljah, Primostku in semiški okolici. Jurjevanje pomeni v bistvu praznovanje pomladi. Na Jurjevo zjutraj nekaj dečkov natrga brezovega mladja in enega izmed sebe okitijo s tem zelenjem. Eden od spremljevalcev igra na piščal, drugi pa trobijo na tršlinko ali kostanjevo trobento. Zeleni Jurij nosi v roki kol, ki je okrašen s cvetjem in trakovi. Zelenega Jurija vodijo od hiše do hiše in pojejo pesem “Prošel je, prošel pisani vuzem, došel je, došel zeleni Jurij...”. Kolednike obdarujejo z jajci in denarjem.

Poleg belih noš in steljnikov so za Belo krajino značilni tudi vinogradi in seveda vino.

Ljudskih običajev, ki bi se nanašali samo na vino, Belokranjci nimajo. Vendar pa je vino zelo močno prisotno v življenju ljudi. Že Martinovo je praznik zase. Tudi ob drugih praznikih, kot je šentjanževo ali božič, je imelo vino poseben pomen. In tudi jurjevski koledniki so prosili za zelenega Jurija poleg vseh drugih reči še vino.

Vse te in v tem besedilu nezapisane običaje ohranja Metliška folklorna skupina Ivan Navratil iz Metlike.

V njej plešejo, igrajo in pojejo mladi ljudje. Nastopajo v Sloveniji in izven nje. V nekaj zadnjih letih so se udeležili različnih festivalov v Sloveniji, Hrvaški, Makedoniji, Italiji, Avstriji, Nemčiji, Madžarski, Franciji, Portugalski, Kanadi... Med kopico priznanj, ki jih je prejela skupina, omenimo prvo in drugo mesto na tekmovanju folklornih skupin v Gorici v Trentu v Italiji.

Naslov skupine je: MFS Ivan Navratil, CBE 32, 8330 Metlika, p.p.45, Slovenija.