Tamburica je ljudski instrument s strunami. Je tradicionalen vendar ne avtohton instrument narodov na Balkanu. Prišel je s Turki v XIV. in XV. stoletju.
 

Instrument je sestavljen iz treh delov: trupa (korpus), vrata in glave. Trup je izdolben (sedaj lepljen) iz različnih vrst posušenega lesa (javor, lipa, sliva, hruška, topol, jablana, jesen, oreh in vrba). Trup je pokrit z tanko mehko desko (smreka, jelka), gornji del iz trdega lesa (oreh, ebenovina) zaradi trzanja. Na sredini je 8 – 24 luknjic, v novejšem času samo ena večja luknja (odušek). Vrat je izdelan iz enega kosa lesa, prevlečen s temnejšo tanko trdo deščico, na katero so postavljene kovinske prečke. S pritiskom na struno in prečko spreminjamo dolžino strune in s tem višino tona. Prečke so postavljene po kromatski lestvici (polje – polton). Glava je podaljšek vrata in je običajno rezljana. V kat so vstavljeni ključi – vijaki – klinčki, danes pa vijačni mehanizem s polžem za napenjanje strun. Med glavo in vratom je vstavljen konjiček z zarezami za strune. Strune gredo po vratu preko trupa in kobilice do pritrditvenih čepkov – petje – zaponke – gumbki.
 

Število strun je različno: od 2 do 12 (tudi16). Največkrat pa je 4, 5 ali 6 strun. Le te so posamične ali v parih in so izdelane iz različno debele jeklene žice ter ovite z dodatno žico. Uglasitev je dvo, tro ali štiriglasna. Danes je najpogosteje  v uporabi slednja. To je kvartni (bačko – sremski) sistem. Najpogosteje je  uglašen na kitarske osnovne tone (E – A – d – g).
 

Način igranja se imenuje tamburanje – trzanje. Po strunah se igra z trzalico (udarjanje in trzanje – udarjanje med nihanjem roke v zapestju), ki je bila izdelana iz višnjevega lesa ali iz oroženelih delov ptic in goveda. Danes so trzalice iz umetnih materialov.
 

Tamburice delimo  po velikosti in namenu (melodija, spremljava). Tako so melodijski instrumenti razvrščeni po velikosti:
 - Instrumenti za melodijo so: bisernica – prim, bas prim, brač (hruškaste ali kitarske oblike)in  čelovič. 
- Instrumenti za spremljavopa so : bugarija (igranje akordov), čelo in bas – berde.

Tamburaši igrajo večinoma v skupini ali orkestru. Zasedbo običajno sestavljajo  ena ali več bisernic, dva ali več bračev, bugarija in bas, redkeje čelo. V orkestrskih zasedbah pa se jim pridruži bas prim, čelovič in čelo.
 

Tamburica v našem kraju se kot posamični (samica) instrument pojavlja v različnih glasbenih skupinah, ki so prihajale iz Hrvaške ali so nastajale v okolici Metlike in so imele zelo raznoliko zasedbo: violina, viola, klarinet, harmonika, berda ali bas, bugarija, bisernica (samica) – prim, redkeje brač. V skupini je bilo po posameznem instrumentu tudi več enakih. Igrali so na klic (svadbe, gasilske in mladinske veselice) ali na spontanih zabavah. Mesto Metlika je zaradi močne meščanske pripadnosti priznavalo samo godbo (sestavljena iz pihal, trobil, godal in tolkal), v salonih pa godala ob spremljavi klavirja.

Tamburaštvo oziroma tamburaški orkester v Metliki ima svojo tradicijo v začetku šestdesetih let, ko je na pobudo takratne učiteljice glasbe Zore Herakovič, obiskal Metliko prof. Jankovič in naučil igranja prvo skupino mladih glasbenikov. Instrumenti so bili  uglašeni v sistemu "jankovič" (triglasni). Njih poreklo ni znano (morda Muzička naklada Zagreb). Kasneje je poučevanje prevzel Silvester Mihelčič starejši, ki je z ustanovitvijo glasbene šole Črnomelj, poučeval tamburice tudi v okviru šole. V glavnem pa so to bile šolske zasedbe.
 

Leta 1976 pa je skupina mladih v okviru takratnega Mladinskega kluba ustanovila tamburaško skupino in se dogovorila za Silvestrom Mihelčič za poučevanje. V istem letu se je klubu pridružila tudi takratna folklorna skupina in nastalo je močno društvo, ki deluje  še danes.
 

Repertuar tamburašev FS Ivan Navratil je  zelo raznolik. Poleg spremljave plesalcev, izvajajo tudi lastni program in spremljajo pevske soliste. Ob številčno močnejši zasedbi jim ni tuj niti koncertni program.